Hermina in Franc Šegovc - najstarejša ljubezen domače glasbe.

SRCE JE POVEDALO ...

Veste, katere ljubezenske zgodbe so najlepše? Tiste, ki kljubujejo času in okolju in obstanejo! Tiste, o katerih se nikoli ne naveličamo poslušati. Tiste, ki se spišejo same. V tokratni Naslovni zgodbi vam bomo predstavili dve izjemni ljubezenski zgodbi. Za prvo si upamo celo trditi, da je najdaljša ljubezenska zgodba slovenske narodno-zabavne scene, pa je še vedno tako zelo pristna, da nam njuna medsebojna naklonjenost ob našem srečanju vsakič nariše nasmeh na obraz. Če to ni za slaviti, kaj potem sploh je?

V prvem delu vam predstavljamo par, ki nam bo vselej svetel vzor. Hermina in Franci Šegovc sta 57 let svoje ljubezni za nas in za vas zlila na papir.

NAJINI ZAČETKI ...

Franci: »S Hermino sva se spoznala v tovarni kos v Slovenj Gradcu, kjer sem bil zaposlen že pred služenjem vojaškega roka. Bilo je v mesecu februarju leta 1960. V pisarno sem prišel pozdravit svoje sodelavce. Pri mizi sem opazil kratkolaso dekle, ki je nekaj vpisovalo v kartoteko. S hrbtom je bila obrnjena proti meni. Ko sem prihajal bliže, se je obrnila, me pogledala, zaiskrile so se oči in v trenutku je vzplamtela ljubezen, ki še zmeraj traja in gori z istim žarom kot ob prvem srečanju.«

Hermina: »O Štirih kovačih sem že prej slišala, a jih nisem poznala. Ko je France vstopil v pisarno, kjer sem delala, pa so se najine oči srečale, preskočila je iskrica in srce je povedalo, da je to moja velika ljubezen.

Drugi zmenek je bil nepozaben, šla sva v kino. Ne spomnim se več naslova filma, kar pa je razumljivo. Pomembno je bilo, da sva skupaj in se imava rada. Seveda je bil tudi kakšen poljub med predstavo v kinu.

Ja, poljub je bil tako slasten in vroč, da najina zveza traja še danes, traja že 57 let. Misliva, da se partnerji – zakonski pari premalo poljubljajo. To je čudovit intimen stik z ljubljeno osebo. Midva nisva pozabila na to, celo v svojih zrelih letih to večkrat ponoviva.«

NAJINA POROKA​ ...

Franci: »Zelo sva si želela, da bi bila skupaj. Želela sva se poročiti že istega leta, ko sem prišel domov od vojakov, a Hermina je bila takrat za poroko premlada. Morala sva počakati do 21. januarja 1961. Želela sva si čim prej reči da, ki obvezuje, da si partnerja pomagata in si stojita ob strani v dobrem in slabem. Včasih, ko je bilo vse bolj skromno, ni bilo sanjskih porok, a za naju je bilo že to sanjsko, da bova skupaj. Imela sva čudovite starše, ki so nama pripravili ohcet – seveda na domu neveste.

Še prej pa so fantje iz Legna naredili “šranganje”, saj sem jim odpeljal deklico.

Preberite nadaljevanje pogovora v novi izdaji Muzike.