Kdo je večji? Kdo je naredil več? Komu večja slava in zahvala?

Ob stran postavimo kaj sta, kdo sta in kaj sta počela, da sta oba postala največja preporodnika kraja in časa. Renesančnika nekih svojih časov sta imela veliko skupnega in nekaj ključnih razlik.

V Prešernovem času je obstajala razvijajoče se tradicija pesnikovanja, deklamiranja in uživanja ob poeziji. A zdi se kot, da je Prešeren vseeno vzklil sredi ničesar. Če seveda odmislimo Vodnikove kroge.

V Avsenikovem času je tudi že obstajala kratka tradicija igranja podobnih inštrumentov, kot so bili potem »njegovi«. Obstajala je tradicija zbiranja ob poslušanju skladb in napevov. A tudi tukaj se zdi kot, da je Avsenik vzklil iz ničesar.

V času Prešerna je bilo vse navadno. In čudno. Potihem se je govorilo v slovenščini, na glas nemško v šoli pa učilo latinsko. In tudi prešeren, čeprav bi naj znal zelo dobro latinsko, govoričil in prakticiral je v nemščini, se je odločil za najslabšo varianto. Pisanje v Slovenščini. Šesti čut in edinstven talent?

Tudi Avsenik je doma sicer igral v družinskem ansamblu, prakticiral je povsem drugo delo, na smučeh pa skakal dlje kot skoraj katerikoli Jugoslovan. A odločil se je za pesnenje. Za igranje v svoji povsem novi struji. Šesti čut ali edinstven talent?

Prešeren verjetno toliko ne bi dosegel če ne bi bilo njegovih mecenov. Vsi od zadnjega Crobatha do prvega (dobesedno in preneseno) Čopa so umrli pred njim. Še posebej Čop, ki je zaradi utopitve »kriv« za nebroj Prešernovih solza in Prešernov začetek konca.

Po drugi strani je bi lahko rekli, da je tudi Avsenik imel mecena. Jaz vidim na prvo uč dva. Eden je zagotovo njegov brat Vilko, drugi pa je takratni radio Ljubljana in vse kar je od tega radia kasneje nastalo. Čeprav sta to neke druge sorte mecena, gre vendarle za podporo in kakor pri Prešernu tudi tukaj kot pribito drži, da brez teh mecenov tudi njega v takšni obliki ne bi bilo.

Veliko je vzporednic in še bi jih lahko iskali dokler ne umagamo. So pa tudi razlike, ki ju delajo edinstvena.

Prešeren je hrepenel po eni, ki jo ni dobil. Dobil pa (skoraj) vse druge. V gostili in drugod. S tem tudi nezakonske otroke, ki so kaj hitro romali v rejo. Družina na psu. Takšne so bile njegove vrednote glede tega. Družine kot temelja res ni cenil in zdelo se je kot da živi v nekem drugem času. A vseeno – ko se je zgodilo, da je mati njegovih otrok dva iz reje vzela nazaj se je preselil. Pa ne daleč vstran. V sosednjo hišo. Čudno in njemu ne podobno. Ali pač? Morda ga samo nihče ni dovolj dobro poznal.

Po drugi strani je Avseniku družina pomenila največji temelj. Temelj na katerem je gradil kariero. Pa tudi tukaj ni šlo brez katastrof. Kolosalna je bila tista ob izgubi otrok. Vse torej tudi tukaj ni šlo kot bi moralo. Ob izgubi dela njegovega srca, njegovih dveh mladih cvetlic pa vseeno ni prišlo do preobrata kot pri Prešernu. Nastala je nova družina. Morda še trdnejša.

Sex, Drugs & Alcohol = Alkohol, samomor in smrt.

Na eni strani je (če upoštevamo, da ga morda res ni nihče poznal dovolj dobro) to zgoraj zapisano rodilo njega. Prešerna. Slovo skoraj vseh njegovih bližnjih, pijača, družba, (pre)mlada a voljna dekleta za šankom v gostilnah… To je bilo njegovo življenje na eni in njegova hrana na drugi strani. Ker družine več ni bilo je bilo to tisto kar je denimo rodilo njegovo zrelo pesnikovanje. Sonetje nesreče govorijo o postelji postlani v črni jami. V Krstu pri Savici pa si samomorilec šele zadnji čas premisli. In tudi Prešerna so v gostilni komaj rešili ko si je v kuhinji, hvala bogu neuspešno, jemal življenje s štrikom.

Kaj pa Avsenik?

Igral je o Sloveniji in se spraševal od kod njene lepote. Igral je o prelepi Gorenjski. Tisti, ki se je Prešernu, ko je na koncu moral v Kranj z končno dobljeno advokaturo, zdela kot gromka strela. Avsenik je od svojih želel, da so stoodstotni na odru. Da ne pijejo! Da vežbajo. Da gredo domov ko je konec. Če pa že v gostilno, potem so šli vsi. Skupaj in še kakšno zaigrali. Čeprav na čisto druge inštrumente.

Razlike so velike. A pri obeh je razvidno, da sta pisala ali igrala to kar sta živela in videla.

Bi si Avsenik zaslužil Prešernovo nagrado?

Bi si Prešeren zaslužil Avsenikovo nagrado?

Avsenik ne bi vzklil, če ne bi vzklil Prešeren. Po drugi strani pa bi Prešeren zaman vzklil če ne bi vsaj v tej struji vzklil Avsenik. Primerjati slednjega z veliko večino Prešernovih nagrajencev je nesmisel. Vsi si kljub dolžnemu spoštovanju ne zaslužijo biti v družbi Avsenika. Tudi v družbi Prešerna ne.

Edina sta! Enostavno ostali niso to kar sta bila ta dva!

1929 – 1800 = 129. Toliko je med njima. Če bomo imeli srečo se torej čez 41 let, leta 2058 rodi tretji!

Za potrebe Muzike zapisal Domen Hren.