Štirje dopusti ali domača veselica? Kaj bi raje?
Tako, pa je konec počitnic. Aktivni starši, ki imate šoloobvezne otroke, si boste zdaj lahko segli v roke in čestitali. Preživeli ste, upam da, čim bolj aktivne in otrokom prijazne počitnice. Enako bi lahko verjetno rekel za dedke in babice. Hvala tudi njim, za vso pomoč.
Ste dobro preživeli vročino?
Meni se zdi, da je bilo to poletje eno bolj vročih. Veliko smo se hladili v vodi in iskali klimo. Tudi »tekočine« se je veliko popilo. Letos smo bili blagoslovljeni, vsaj mi v Prlekiji, z manj neurji kot sicer. Trta je dobro pridelala in z veseljem čakamo trgatev. Letina bo dobra, kakovostna. Sladkoba in zdravje grozdja sta na zavidljivi ravni. Je pa zanimivo, da »mojih« 1200 trsov sivega pinota, torej dokaj avtohtona trta, ki jo v Prlekiji goji Pohor'c (v bistvu njegova prleška tašča), ne bo sprešana v Prlekiji. Odšla bo nazaj pod Pohorje, kjer en mlad Štajerec razume, kaj pomeni patina stare trte bolje kot marsikateri Prlek, ki se je med trto skorajda rodil. Smešno, ampak razumljivo. Eni so bolj na kakovost, drugi lovijo količino.
Tudi hči in žena sta dobro. Ni bilo posebnih bolezni ali stanj, ki bi nas, ob siceršnji skrbi za zdravje in dobrobit, posebej pestili. To nam je v prvi vrsti dalo lepe in mirne počitnice, za kar smo najbolj hvaležni.
Nekaj dni morja smo užili pri južnih sosedih. Načeloma smo za poletni skok v morje doslej odhajali k našim zahodnim sosedom. Pred desetletjem sem bil zadnjič na letnem dopustu na drugi strani Velebita. Pokrajina je zares lepa. Ugotovil pa sem, da se Italijani drugače vedejo do Slovencev in do turistov nasploh. Nič nimam proti Hrvatom. Sploh ne! Je pa res, da so se drugi morali naučiti delati s turisti pristneje, ker jim ni bilo dano toliko naravnih lepot, ki bi same po sebi vabile ljudi. Aja, pa avtocesto mimo Zagreba bodo morali naredili bolj pretočno. To je še precej huje kot pot iz Ljubljane do Vrhnike.
No, kakorkoli, na morju smo bili »le« pet dni. Naša družina ni za daljša potovanja. Pridati moram še nekaj dni Istanbula z ženo, pa nekaj dni Nemčije ob nogometnem prvenstvu, in ko k temu dodam še nekajdnevni oddih žensk, ki so odšle na morje, ker smo moški odšli na »fuzbal«, lahko rečem le: Če smo božji, 'mamo dost'!
Ampak!
Vse to zgoraj ne nadomesti tistega, kar nas vedno po vsakem dopustu vleče nazaj. Ne boste verjeli, ampak četrti dan morja je hči Mila rekla, da bi rada šla domov. Z ženo sva nato ugotovila, da je pogrešala domačo muziko, ki si jo po mili volji predvaja na domačem televizorju. Vem, da obstajajo splet in telefoni in tablice. Ampak Mili preprosto to ni to! Seveda je čar morja in toboganov super fajn. Ampak raje je doma. Raje lista revijo in išče slike svojih najljubših ansamblov. Raje razmišlja o tem, kako prepričati atija in mamico, da jo prihajajoči konec tedna peljeta na Vzrock, na Firbce, na Modrijane, na Avsenike, na Čuke, na Prleški kvintet, na Štrk, pa še enkrat na Modrijane, pa še enkrat na Avsenike, pa še enkrat na Modrijane. Če je vmes še kakšna veselica z ansamblom, ki ima manj renomirano ime, ni panike!
Sploh ni več pomembno, kdo igra. Pomembno je, da se gre! Da se naroči čevapčiče, da se kupi dve ali tri srečke, da se lahko pleše in skače pred odrom, da se čaka naslednjo znano pesem in da se družimo v tej veseli množici ljudi, kjer zdaj prednjačijo mladostniki, ki so še mladoletni – in vsi pojejo vse domače pesmi!
To, drage bralke in bralci, je blagoslov, za katerega sem molil, ko sem pred 25 leti začel pot v domači glasbi.
Radi se imejte! Pa vse dobro – do prihodnjič ...
Domen Hren
Comments